Kaj v resnici iščemo v življenju?
Spomnimo se samo, koliko ljubezni smo v resnici spoznali? Koliko oseb smo spoznali in spregledali tisto »pravo ljubezen«. Iskali smo jo v statusu, zunanjem izgledu, v avanturah, nepremičninah itd. A prava ljubezen ne potrebuje nič od naštetega. Ona čuti, nekaj povsem drugega.
Pozorna je na občutek katerega doživljamo ob osebi. Pozorna je na tišino v pogledu. Spremlja misel, ko so mnogi šli mimo nas, ne da bi nas opazili. Opazuje nas v naših najtežjih trenutkih pa vseeno na glas pove, da si ti prava oseba, ko je govora o pravi osebi.
Pravo osebo in pravo ljubezen ne zanima status, ne zunanji izgled, še manj leta, nepremičnina. Vse to je minljivo in danes dosegljivo. Navidezni blišč koristi egu, ki to išče.
Kje se skriva sreča potem?
Prava ljubezen govori samo o občutku. Občutku, kako se ob osebi počutimo. Varno, spoštovano in ljubljeno. Tako malo je potrebno čutiti ta občutek.
Malo je takih, ki stojijo ob strani tudi takrat, ko jokamo ali se smejemo. Takih, ki z nami delijo te čutne trenutke nežnosti in ne glede na naše odločitve, nas podpirajo. Brez obsojanj, kalkulacij.
In tu se rodi prava ljubezen, ob pravi osebi. V tistem čudovitem občutku.
Bodimo pozorni na ta občutek, negujmo ga. Pomemben je, saj nas osrečuje, spoštuje in ceni. Cenimo ga tudi mi.
Zanimivost iz svetovanj, ki bi jo rad delil z vami, je področje odnosov. Kdaj se rad pošalim s stavkom, kdo se jih je spomnil? Odnose namreč.
Vsak izmed nas se na svoj način srečuje z izzivi in preizkušnjami na tem področju. Ljudje smo nekako »narejeni«, da hitro pokažemo s prstom na nekoga, da opravičimo lastno nedelovanje ali ne prevzemanje odgovornosti zase in svoje življenje.
Odnosi so v resnici najboljši poligon, da prepoznamo lastne pomanjkljivosti in dobimo spoznanja, kaj je potrebno spremeniti pri sebi oz. v odnosu do sebe. Vsak odnos je živ organizem, če se lahko tako izrazim.
Da pa bi le-ta živel, je vanj treba investirati čas, energijo, ljubezen, mu biti predan in ga negovati z iskreno komunikacijo. Ta je ključnega pomena. Ljudje se nekako zapiramo vase in premalo govorimo o sebi, svojih občutkih, hotenjih, željah.
Zakaj? Ker smo utrujeni? Imamo preveč dela?
Vse je stvar prioritet in zvestoba je stvar odločitve. Da smo zvesti sebi, lastnim vrednotam, da zahtevamo pozornost, spoštovanje, ljubezen. Da ne bežimo od strahov, s katerimi se srečujemo, pač pa jih izrazimo in se o njih pogovarjamo. Več časa namenimo sebi, svojim občutkom in se manj ukvarjajmo z drugimi. Še manj pa se s komerkoli primerjajmo. Vsak izmed nas je individuum zase in ima svoj dušni namen.
Za zdrav odnos pa je pomembno tudi to, da smo slišani. Pa v resnici slišimo (najprej) sebe? Svoje potrebe?
Ne hodimo mimo sebe, svojih občutkov. Izrazimo se in povejmo, kako se počutimo. Naj nas ne bo strah povedati, ko nam nekaj ni prav, ali pohvaliti, ko nam je nekaj všeč.
Bodimo ljubeči do sebe in negujmo zdrav odnos do sebe. In na to »ljubezen« se bo odzvala celotna okolica. Podarimo si več razumevanja, sočutja in se večkrat pohvalimo. Naj bo še tako majhen korak, pohvalimo se in se nagradimo zanj. Na svet okoli sebe glejmo iz oči učenja in tako si bomo prihranili marsikatero nevšečnost.
Naslednjič, ko se znajdemo pred izzivom, se vprašajmo, kaj me dogodek, ali situacija, uči? Kaj potrebujem in kaj lahko spremenim? In tako potem tudi naredimo.
Vse je stvar odločitve, kaj v imenu ljubezni do sebe izbiramo zase.