Namenjamo si besede, ki ponovno, v večini primerov hranijo želje našega ega.
Vendar je ta ego majhen, razvajen otrok, ki išče pozornost na vse možne načine. Išče jo zato, ker ne ve, ne pozna in se želi učiti. Naša odgovornost je, da smo do njega skrben in odgovoren starš. Da mu pokažemo in ga naučimo o lepotah življenja. O lepotah bontona, spoštovanja. Da mu pokažemo, da smo dober prijatelj s seboj in z drugimi živimi bitji.
Ta majhen otrok je željan naše pozornosti, topline, razumevanja in sočutja.
Naučimo ga spoštljive komunikacije. Naučimo ga sprejemanja. Pokažimo mu življenje, da stopi iz tople zibelke v kateri je jokal in spal.
A raznolikost je tista, ki nas uči o pomembnih stvareh, ki so ključne za razumevanje sveta okoli nas. Lepo je, da smo različnih mnenj, da imamo lastna prepričanja. Pomembno pri tem je, da »svojega otroka« naučimo ceniti in sprejeti različnost kot veliko bogastvo.
Spoznavanje drugih ljudi, poslušanje drugih zgodb in njihovih izkušenj, nam pomaga razvijati empatijo in sočutje do vseh živih bitij. Predno se odločimo kritizirati, obujmo tuje čevlje in se sprehodimo v njih. Samo za probo.
Ne pozabimo, da smo na tem čudovitem planetu, da se podpiramo med seboj in ne, da si postavljamo prepreke. Ponovno je tu stvar posameznika, kakšen odnos ima do »svojega otroka« in kako uspešen starš je bil.
Ne pozabimo tudi, da bijemo bitko s predsodki. Ja, lastnimi. Pokažimo svojemu ranjenemu in nevzgojenemu otroku, da si lahko širi obzorja s tem, ko se uči in sprejme življenje točno tako, kot je.
Omenimo tudi, da je prav vsak posameznik čudovit doprinos.
Besede, mnenja, dejanja so tista, s katerimi gradimo družbo v tem svetu iluzij. Mogoče ne pozabimo negovati toleranco, spoštovanje in sodelovanje.
Kaj bomo pustili za seboj?
Reka življenja se ne ustavi. Kdaj se umiri. Kdaj ostanemo sami, objokani, strti, zlomljeni v lastni bolečini. Takrat se tudi naš ego prepolovi. Postane mehak, prožen. Takrat se začne učiti. Postane hvaležen, nauči se ceniti vsako živo bitje in zlepa ne sodi več nikomur.
Negujmo lepoto v izrečeni besedi, dejanju. Negujmo jo zaradi sebe, življenja in vseh živih bitij. Cenimo čas, ki nam je dan, ko se učimo o lepotah življenja.
Zato hranimo svoje srce z razumevanjem, sočutjem in z veliko mero ljubezni. Tako smo jo iskali in jo potrebovali. Nismo se niti zavedali, da jo v resnici nosimo v sebi. V svojem srcu, besedi, dejanju.
V svetu iluzij tega ni.