Glavni in odgovorni urednik, je seveda moja malenkost. Omenil sem že, da sem preprost čudak, ki obožuje naravo, živali in vse, kar je nevidno prostemu očesu. Čudak, ki je tudi človek in poln veselja do dela katerega opravljam odgovorno, vestno z veliko mero ljubezni in spoštovanja. Moj delovnik se največkrat prične v času, ko večina spi. Kot pravi pregovor: »Drva je treba pripraviti, kadar so češnje zrele«.

Na to me seveda, s svojo prisotnostjo opomni, mična gospodična. Moja tajnica, je resna gospa, ki me »sredi noči« zbudi in pričakuje, da skupaj zajtrkujeva. Leta že bijeva bitko med zajtrkom, kavo in službenimi obvezami. Ker sem popustljiv do dame, ji seveda ugodim in ji najprej postrežem z zajtrkom. Kdo si ne bi želel takega šefa?

Dobro vemo, kakšne so ženske, ko ni po njihovo. Bolje mir v hiši, kot ogenj na strehi.

Da se poleže prah, jo vsak dan povabim na jutranji sprehod. Oba še napol zaspana, se pogovoriva o dnevnih zadolžitvah, nalogah in skujeva plan. Omeniti še moram, da se nama na sprehodu pridružijo še ostali zaposleni (strici in tete iz ozadja). Želim povedati tudi to, da sem zelo hvaležen za tako številčen »kolektiv«. Na začetku nas je bilo nekaj in mislil sem, da je to to. Vendar, ko se je moja pot šele začela, sem bil skeptičen. To pa zato, ker sem mislil, da sem in bom sam za vse.

Potem pa mi je en glas šepnil, da naj ne »trosim neumnosti«. Težko bi ubesedil ta glas. Zelo globok, jasen, prodoren. No to je bil glas moje sedanje tajnice. Spomnim se, ko sem en dan, leta nazaj pisal en reading. Bilo jih je nekaj zapovrstjo in na trenutek sem zablokiral. In prisede ta moja tajnica in začne narekovati. Priznam, da niti pomislil nisem, kaj govori. Samo pisal sem. Napisano prebral in poslal. Dobil sem čudovit odziv osebe in takoj se hitel pohvalit tajnici ter ji ponuditi delovno mesto.

Pristala je. Moje srce je zasijalo od veselja in hvaležnosti. Najprej zaradi ponujene pomoči. Predvsem pa, da sem slišal modrosti, ki so prihajale iz njenega glasu. To čudovito bitje, ki mi stoji ob strani že vrsto let, je moja psička. Ostala druščina, ki soustvarja za menoj, so duhovni vodniki. Enkrat, me je nekdo vprašal, ko sem omenil, da živiva sama s psičko, če mi je kdaj dolgčas? Nikoli (luda kuća)!

Ampak to je moj kolektiv in moji »zaposleni« ,za katere sem srčno hvaležen, da jih imam. Naju lahko vidite na sliki, ostali pravijo, da niso fotogenični, so pa na voljo vsem, ki jih pokličete v svoje življenje. Samo zaprite svoje oči, v mislih in srcu pokličite svoje duhovne vodnike, drage angele in nadangele, svojo lepo dušo, ljube pokojnike in jih povabite, da vas podpirajo pri vašem delu.

Za večino napisanega, gredo zahvale mojim “zaposlenim”. Za vsa sporočila, razmišljanja in teme o katerih pišem.
Poudarjam pa, da so na voljo tudi vam in videli boste, kako lepo je življenje v njihovi družbi.