Težko, ampak se da. Vsi smo se znašli na točki življenja, ko smo pokleknili pred celim svetom in se začeli spraševati o vsem. Spraševati se o življenju, iskati odgovore na vse, kar smo doživeli in preživeli. Ranjeni, žalostni in nesrečni smo se zapirali v slepe ulice življenja in se skrivali pred vsakdanom, se pretvarjali, »da smo super«. V resnici izgubljeni, zavrženi.
Vsak izmed nas nosi svojo zgodbo, ki je še kako pomembna. Ob spraševanju, začnemo iskati informacije, ki nam odpirajo možnosti razumevanja doživetega. Tu nastopi delo na sebi, ki je ključnega pomena ravno zaradi razumevanja preteklih izkušenj, ki so nas zaznamovale. Ne ravno lahko oz. prijetno delo, ko je potrebno vzeti lopato v roke in začeti »lupiti« vse aspekte sebe, svoje osebnosti. Nekaterim je to preveč, drugi tega ne odobravajo, nekateri pa v tem najdejo smisel in vse potrebne odgovore.
Z delom na sebi, vstopimo v svet tišine. Vsaj mislimo tako. Vendar je v tem svetu vse tako burno, živo in glasno. Seveda, ko je vse pod nadzorom ega, ki išče mir in harmonijo. A njegova glasnost prekaša tišino, do katere se želimo dokopati. V tej tišini se nahaja mir in predvsem, ravnovesje. Kako uravnovesiti ego in duhovno rast? Potrebno se je naučiti prepoznati, kdaj smo v neravnovesju in vzpostaviti mir v sebi in svojem življenju.
Ego je naš prijatelj. Je del nas, ki določa našo identiteto, prepričanja in vrednote. Je bistvenega pomena za naše preživetje in pomaga nam, da krmarimo skozi življenje. Ego sprejema odločitve na podlagi naših osebnih potreb in želja. Duhovna plat nas pa išče povezavo s svojim višjim jazom, Vesoljem. Ta del išče razvoj globljega razvoja nas oz. sebe, sveta okoli nas in odnosa do vsega.
Lepo in pomembno je, da razvijamo oba dela sebe. Tako svoj ego, kot tudi duhovni razvoj. Vendar je zelo tanka meja, ko se prestopi oz. prevlada eno ali drugo. Največkrat je slišati stavek: »sej veliko meditiram in delam na sebi, pa se nič ne zgodi«. Meditacija je odlično orodje, ki nam pomaga poiskati odgovore v duhovnem svetu. Te pa je potrebno implementirati v svoj vsakdan, v svoje življenje, v odnose. Tu nastopi zemeljski način delovanja, ki z duhovno prakso šele nato prinese vidne rezultate.
Zato si zagotovimo vse, kar potrebujemo, da smo zadovoljni in najprej bodimo odgovorni do sebe, tudi do drugih. Majhna dejanja prijaznosti, hvaležnosti in pomoči štejejo. Poiščimo ravnovesje med delom in počitkom. Med aktivnostmi in delom na sebi. Naučimo se negovati spoštljiv, zdrav in ljubeč odnos do sebe. Ko dosežemo to lepoto, potem jo bomo z lahkoto delili s celim svetom. Bodimo navdih sebi in postavimo zdrave meje nege ljubezni odnosa do sebe.